Potopis Potovanje z motorjem


Nekaj let nazaj je že, bil je maj 2014, ko sem se odpravil v svet. Nisem imel točnih planov, kam me bo nesla pot. Okvirni cilj je bil le ta, da prevozim približek svilene ceste, kot se reče poti, ki so jo trgovci opravljali pred 2000 leti, ko so dobrine prevažali iz daljnega #Vzhoda do #Evrope. Prav tisti del centralne #Azije mi je bil še najmanj poznan.

Iz Slovenije prek Hrvaške, Srbije, Bolgarije, Turčije, Irana, vse do vojnega #Afganistana. Prav tam se je pripetila velika zgodba, ki je botrovala, da je knjiga sploh nastala.

Ko te zajamejo afganistanski vojaki in osumijo vohunjenja za talibani res ni kaj prijetno. Po dnevih zasliševanj in vpletanju celo slovenskega zunanjega ministrstva je zgodba končno dobila epilog.

Za Afganistanom zgodbam še kar ni bilo videti konca, a je bilo k sreči dovolj drugega, bolj veselega dogajanja.

Rusiji in zgodbam, ki so bile, hočeš nočeš, več ali manj prepojene z vodko, je sledila #Mongolija. Tista nomadska država, ki nam je presneto tuja tako po kulturi kot po njihovi naravi. In prav od tam sem prinesel nekaj presneto hudih prigod.

Pot me je vodila prek vseh tistih »STAN« držav, kjer sem doživljal vrhunce sreče svojega obstoja, gostoval na ničkoliko porokah, pomagal osebi, da zbeži iz države, razdrl svoj motor do zadnjega vijaka in doživljal pravo dramo, preden sem ugledal Obalo arabskega polotoka. Tam sem se v Združenih arabskih emiratih že povsem od blizu srečal s smrtjo in nenazadnje dobil v sosednjem Omanu povsem dober razlog še za drugi del naslova.

Kdo drug bi bil lahko bolj kriv, kot prav pirati, da #Afrike le nisem okusil, vsaj na tem potovanju ne.