Special guests Hostel Pekarna: Azra Bečević-Šerenkapa


Moč v muzju


Avtor: Jaša Lorenčič
Foto: Zdenka Borak

Tri leta je delala vse možno. Tudi krajšala hlače. Delala v drugih muzejih. Ducat različnih šihtov. Ja. Tako zagnana je Azra Bečević-Šerenkapa, restavratorka-konservatorka Zemaljskega muzeja Sarajevo. Najstarejša tovrstna institucija v Bosni in Hercegovini, že od leta 1888. »Zapreti ali odpreti? Težje je zapreti muzej. Veste, kako težko je bilo?« nam je kot posebna gostja v Hostlu Pekarna v sodelovanju z MKC Maribor v ponedeljek, 16. novembra 2015, povedala Azra. A muzej so morali zapreti, da so tako poslali jasno sporočilo politiki, pravi sogovornica, ki rada pride v Maribor, ne samo v sodelovanju projekta Museoeurope 2015 - Srečanje dveh svetov, kjer sodeluje tudi Pokrajinski muzej Maribor. »Ne vem, kako vi doživljate svoja mesta. Mojega Mostarja ne doživljam kot 'vau' mesto, najbrž, ker sem tam rojena. Morda je že tu problem.« Zdaj, ko je muzej dva meseca spet odprt, prav kipi od energije.

Kako realen je film Noč v muzeju?
»Hahaha.«

Mislim, okej, je fikcija, znanstvena fantastika in to, ampak vi ste vendarle bili v praznem muzeju...
»Pa... Je dokaj realen film. Odvisno pač, kje, v katerem delu muzeja delate. Sama delam v etnološkem delu muzeja, kjer je šest avtentičnih sob iz različnih delov BIH in povrhu so vse lesene. Noter so tudi lutke, ki izgledajo kot mi, te so naredili že začasa Avstro-ogrske. Ko ste sami med vsem tem... Ne rabite biti niti ponoči. Dovolj je že, da ste sami... Že en 'tk-tk-tk' vas malo premlači. Ampak zame je najlepše, ko ni nikogar.«

Hm. Ni to kanček čudno?
»Najbrž res je, ampak res je poseben občutek, ko ste sami v muzeju. Jaz to lahko, nekateri pa verjetno tega ne bodo razumeli.«

Kolikokrat je bil Zemaljski muzej zaprt?
»V muzeju delam že osemnajst let in za javnost je bil v tem času zaprt dvakrat. Leta 2005 smo ga zaprli za par mesecev, ker je že takrat bil naš status velik problem. A ker se to ni rešilo, smo ga zaprli 4. oktobra 2012 in spet odprli 15. septembra letos.«

Uf. Zveni dolgo. Kako je odpreti muzej na novo?
»Občutek je bil seveda izjemen: vsem nam, ki smo vmes vztrajali, so tekle solze. Muzeja nismo zaprli mi, muzej so zaprli politiki. Simbolično smo poskrbeli, da so muzej odprli otroci iz šol BIH. Sto, dvesto otrok je skandiralo, naj se muzej odpre. Vsi smo bili... Glejte, solze mi še zdaj tečejo. Tako zelo so želeli, da se muzej odpre.«

Verjetno se vam je v tistem času, ko je bil muzej zaprt, večkrat zgodilo, da ste spoznali nekoga novega. Ta oseba vas je vprašala, kaj počnete, in vi ste rekli, da delate v muzeju. Verjetno je sledilo vprašanje, kdaj se lahko obišče muzej?
»(smeh) Se je dogajalo, da. Kako je delati v muzeju, ki je zaprt? Za nas je bilo recimo ves ta čas enako, ker smo hodili v muzej tri leta, kot da bi bil odprt. Vemo, da ni bil, čeprav so tu in tam prišli kakšni otroci, pa odprli smo ga, ko smo se naposlušali, da smo teroristi, ki zapirajo muzej... Smo odprli, ravno zato, da so videli, da smo ljudem z razlogom odvzeli kulturno sredino.«

Hm. Prej kot teroristi v mojih očeh bi v mojih očeh delovali kot punkerji.
»Uf, slišali smo res marsikaj. Eni so mi čestitali, da smo zdržali, drugi so me žalili in nas pošiljali v zapor.«

Je kak balkanski sindrom zapiranje muzejev? V Beogradu je recimo tam pri konju že doooolgo zaprt Narodni muzej...
»Vem, ampak oni imajo drugačno zgodbo...«

Itak, ampak zanima me, ali je za boljšo prihodnost muzeja uspešna formula ta, da ga za nekaj časa zaprete?
»Mi smo v osnovi želeli ohraniti status-quo. Sem konservatorka, zato je mene najbolj zanimalo, da predvojna rekonstrukcija (p)ostane takšna, kakršna je bila. Kot muzej pa bi se morali 'resetirati' na boljši način. Zdaj, ko smo znova odprli vrata, potrebujemo novo publiko. Ne vem, kako je v vaših muzejih nasplošno, ampak pri nas so razstave večinoma stalne. Sploh pa na etnologiji, od leta 1913, v sto letih se je bolj malo spremenilo. Nimamo 'vau' stvari. Tega ne moremo spremeniti, lahko pa damo poudarek na vsebino.«

Kako etnologijo narediti - kul? Sploh recimo tisto iz časa Avstro-ogrsko, ki tudi v Sloveniji v srednjih šolah ni pretirano kul tema?
»V Zemaljskem muzeju imamo najbrž celo več osmanske dediščine, ker je predstavljena etnologija ruralnega dela: nakit, obleke, orodje. Tudi mestna kultura, sarajevska, je bolj pod tem vplivom. Kaj lahko naredimo, da bomo kul? Hm. Pred šestimi, sedmimi leti smo delali razstavo oblek. Poklicali smo študente oblikovanja in so imeli povsem drugačni pogled in pristop. Prejšnja kolegica je te obleke zlagala povsem enako, oni pa so prišli s povsem novimi, neobremenjenimi idejami! Vrhunsko!«

To me spominja na mladega Gorana Bregovića, ki je združil ruralno z urbanim in »izumil« pastirski rock.
»Hm, recimo, da. Tako smo mi pristopili, ker je kustosinja izbrala tip obleke, jaz pozicije, študenti pa pristop in končno obliko. Ni bilo standardno.«

V BIH je vse več turistov, napovedi so še boljša. Kako spraviti turiste iz Baščaršije v vaš muzej?
»Vsi bi želeli, da pridejo, vendar za nas je bolj iztopajoče, ko pride 200 domačih dijakov. Vemo, da se moramo prilagoditi turističnim ponudbam, to je potencial, ki ga ne znamo izkoristiti. E, Hagada [judovski rokopisni iluminirani kodeks, op. a.]. To vsi poznajo ali bi naj poznali, vendar to je moč videti le štirikrat na leto! Šti-ri-krat! To bi moralo biti nekje na vrhu vsakega obiska, da bi lahko to videl kot neke vrste nagrado za obisk.«

Omenili ste dijake. V kolikšni meri šole pripravijo/nagonijo dijake v muzej?
»Govorim pavšalno, ampak kolikor vem, je v zakonu predpisano, da bi morali šoloobvezni otroci obiskovati muzeje v sklopu svojega šolanja. A ker je BIH najbolj komplicirana država na svetu... So predlogi, da bi to moralo pristati v šolskih programih. Slišim, da se to že poudarja, vendar na to gledam obojestransko: (ne)obisk dijakov ni ne napaka muzejev ne šolstva ne ministrstva. Vsi bi morali sodelovati, mi kot muzej pa moramo ponuditi vse to, kar imamo. Profesorji pa bi lahko pokazali več iniciative. Vsak predmet bi lahko predavali tukaj! Vendar kaj, ko povojne generacije jemljejo ta muzej kot tisto rumeno zgradbo nasproti Holiday Inn-a. Ni središče, razumete?«

Če pa se vaš muzej tako lepo vidi!
»Se, ampak Holiday Inn ima lepšo rumeno barvo (smeh). Nismo tako popularni. Imeli smo skupino dijakov, ki so prišli, stekli in odšli. Ogledali so si muzej v manj kot dveh minutah! Tekli so po muzeju, si lahko predstavljate?! Profesorji so jih vsaj malo okarali in jih potem spravili nazaj. Ampak če je tak pristop...«

Kako povojna generacija gleda na zgodovino BiH? Verjetno vsi ne grejo skozi v manj kot dveh minutah?
»Ne, vsi seveda ne. Sploh otrokom je všeč naravoslovni del muzeja, saj veste, metulji, sove, celo pingvine imamo (smeh). Etnologija pa bolj zanima starejše, vendar je skupaj z arheologijo morda kanček odmaknjena. Da je arheološki del muzeja postavljen za arheologe, so mi rekli že pred dvema letoma, ko sta bila v BIH vsega dva arheologa (smeh).«

Sodelujete tudi z Pokrajinskim muzejem Maribor. Primerjava?
»Okej, je manjši muzej po kvantiteti, zato je težje primerljivo. Kar sem opazila tukaj je, kako pomembno je potovanje vseh nas. Tukaj je stalna izložba, ki konstantno nastaja, nekaj fenomenalnega. Nas pa muči že osnovni status, nas je zdaj tretjina, kolikor nas je nekoč bilo. Če bi naši kustosi iz vsakega predmeta znali narediti vsaj nekaj, bi vsi zmagali. Vse se da. Vem, da bi mediji kaj takega objavili, sploh, če je dobra vsebina.«

V Sloveniji se nam bosanska kultura prikaže kot Dubioza Kolektiv, Nikogaršnja zemlja, Ivo Andrić, sarajevski film festival... Privid?
»Glejte, zlasti v Sarajevu je kultura na zelo visokem nivoju. Le muzeji so nekoliko nižje, res spodaj. Problem Zemaljskega muzeja je v tem kontekstu ta, da smo bili predolgo 'glavni' in je bilo vse samoumevno. Zdaj nimamo ne statusa, ne nadzornega, ne upravnega odbora. Nismo niti edina sarajevska institucija v takem položaju. Ah, sedem nas je takih, le da so ostali mlajši in manjši, mi pa veliki in najstarejši. Čas je za spremembe.«

Kako bi se Zemaljski muzej v turistični zloženki Sarajeva »vrinil« med Franz Ferdinanda in olimpijske igre?
»Hm. Mi moramo nuditi to, kar imamo. Hm. Bom tako rekla: če celotna BIH 'gagne' in bi ostal le naš muzej, bi lahko celotno našo zgodovino rekonstruirali iz našega muzeja. Sploh je to pomembno zato, ker danes vsak piše učbenike na novo. Saj vem, da se to dogaja tudi drugod, ampak mi imamo v muzeju preveč dokazov, da bi nekdo - to je moje osebno mnenje - na novo pisal bosanski srednji vek, kar nekateri že počnejo. Bolj kot turisti, ki ste jih omenili, pa me skrbi, da grejo naši osnovnošolci raje na izlet v Italijo kot po Bosni. Je tako tudi pri vas?«

So končni izleti v domače kraje, ampak bi znalo držati, da. Tujina je kul, Vrba ali Muljava ali Vrhnika niso.
»Tega resnično ne razumem.«

Ko sem bil v Sarajevu leta 2008, je veliko Sarajevčanov stisnilo roko in objelo Joan Baez, ker se je vrnila v mesto - za razliko od nekaterih drugih, a U2, ki so gostovali leta 1997, na glas vseeno niso omenili. Kako »popularna« ali »pozabljena« je v tem smislu BIH?
»Težava je, ko imaš tri predsednike. Ne vem, kdo je moj predsednik. Lani smo imeli volitve, pa so oblikovali koalicijo in zdaj sem slišala, da spet novo... Ni čudno, da gre vse mimo nas. Raje ne bom rekla, kdo so naše največje koncertne zvezde danes. Pač. Pjevalke. Nesigurna država smo, cene letalskih kart za Sarajevo so dražje iz evropskih mest kot za Ljubljano ali Zagreb. Še begunci nočejo k nam (smeh).«

Okej, ampak letos je prišel Benicio del Toro, vsako leto ima Sarajevo več filmskih zvezd, ki si jih lahko Ljubljana samo nariše. Pa muzeji? Kje ste na evropskem zemljevidu?
»Skušamo, se pa strinjam, da je bilo takoj po vojni lažje. Okrog leta 2000 smo imeli veliko potujočo razstavo po vseh skandinavskih državah, kar je bilo sofinancirano iz evropskih sredstev. To našo sodelovanje Museoeurope - Srečanje dveh svetov je naše prvo s Slovenijo. Morda je sodelovanja premalo, ker direktorji našega muzeja niso bili tako zainteresirani za promocijo našega muzeja. Da se bolje. Kot velja tudi za to, da pripeljemo več gostov v muzej. Poglejte Zagreb, danes tam dve uri čakajo na vstop za nekatere razstave!«

Ponuja se mi primerjava: med vašim muzejem in Ivom Andrićem, nobelovim nagrajencem za književnost.
»Hehe, imamo res podoben status, oboji bi lahko imeli boljši marketing. Muzej književnosti in gledališke umetnosti ima originalne Andrićeve rokopise, ki so 'kar nekje'. Enako velja za našo Hagado. Tu je težava. Ne znamo pritegniti.«

(Iz publike: Hagade vam, če bi jo posodili, ne bi vrnili)
»Da, drži, že tu je naš strah.«

Koliko je bližina Holiday Inn-a med vojno vsaj malo rešila muzej?
»Verjetno je več granat padlo na hotel (smeh). Baje tudi zato, kot sem brala, ker je bil muzej na neki točno določeni meji, pa tudi v enotah so baje bili kulturniki, ljudje, ki so vsaj toliko pazili, da ne bi granate padle na muzej. Še bolj neverjetni so bili ljudje, ki so pazili na te tekste, na eksponate, nosili vrečke s peskom. Samo čudež je, da ta zgradba, kjer je toliko lesa, ni z(a)gorela.«

Kdaj se bo zgodilo, da bo Holiday Inn imel oglas: mi smo nasproti Zemaljskega muzeja?
»Haha, ne vem, ko se bo zamenjal lastnik? (smeh). Upam, da se bo to res kmalu zgodilo. Za zdaj so indici, da se bodo zamenjali odbor, vodstvo, organizacija. Upam, da pride nekdo, ki bo naredil ta muzej za tistega, kamor bodo vsi šli. Botanični vrt? Uf. Kako je to lepo, ko je poleti tako vroče, da se še živeti ne da... Vse to imamo. Pa...«